Sem že mislila, da ne bom...

Pa moram. Enostavno mora zliti nekam svoje občutke.

Danes zjutraj me je namreč na parkirišču čakalo neprijetno presenečenje. Na mojem C3-ju so manjkale vse "radkape" in bil polomljen brisalec. Prizna, da mi je šlo na jok.

Mogoče se mi zdi čudno in res sem si težko prislužila moj avtoček, ampak mi je resnično vseeno za materialno. Sploh za "radkape". Če jih nekdo rabi in zato nima denarja in bo s tem, da jih je ukradel, lahko živel, naj jih kar ima. Ampak brisalce bi lahko pustil pri miru. V tem vremenu so namreč nujno potrebni in mislim, da tistemu, ki je to naredil prav čisto nič ni koristilo, da ga je polomil.

Kaj se zgodi človeku, da se dotakne in celo poškoduje nekaj kar ni njegovega? Tega res ne bom mogla nikoli razumeti. Kdo mu je dal pravico, da se je dotaknil mojega življenja? O tem premišljujem že celo dopoldne. Je bilo usodno res to, da sem (to sem opazila šele zjutraj) parkirala na mestu kjer je nekdo na kupu snega pustil gajbico. Saj vesta tako kot psi, ki z lulanjem označijo svoje teritorij. V smislu - to sem jaz skidal in je moje. Tudi jaz sem kidala, ne eno parkirišče, ampak dva. Pa to še ne pomeni, da si lahko to parkirišče lastim. Je res bil to razlog? So ljudje resnično tako na koncu? To ne morem verjeti!!!

Po vsem šoku, grem na policijo, ker se mi zdi (zaradi vseh nadaljnjih postopkov - zavarovalnica itd.) prav. Škoda zgubljati besed nad odnosom kriminalista na policijski postaji. Sem se počutila, kot da sem jaz kriminalec.

Res sem žalostna in sploh ne želim več razmišljati o tem, pa vendar mi ne gre iz glave.