Ker je danes posebni dan

To čestitiko sem prejela že v petek od mojih zlatih sodelavcev. So jo sami naredili. Hvala vam še enkrat!

... bi rada obdarila tudi vas, pridne spremljevalce in komentatorje.

Ne vem ša kakšno bo darilce. Presenečenje. Pa saj darila morajo biti presenečenja, ane? Podarim pa ga točno čez en mesec, 25.2. ko imajo RD 3 pomembne osebe v mojem življenju. Vse kar morate storiti je pusititi komentar.

Moja mami

Ne glede na to, daje bila včeraj obletnica njene smrti, nisem bila v stanju včeraj spraviti skupaj par lepih besed. Pa je prav, da tudi vam predstavim zlato osebo, ki pa sem jo žal preslabo poznala. Žal sem imela možnost mojo mami spoznati le kot mami in ne kot osebo, kot žensko. Ko je umrla, sem imela 16 let in takrat v cvetu pubertete in si lahko mislite, da je bila zame le nadloga. Kako se stvari spremenijo. Ko dobesedno čez noč spremeniš mnenje, odrasteš. Koliko odprtih vprašanj, koliko dvomov. Kaj bi rekla mami, če bi me videla sedaj? Bi bila zadovoljna? Sem izpolnila vsa njena pričakovanja? Ampak ni kaj. To je življenje. Ni bilo vedno lahko in še vedno jo pogrešam in jo vedno bom. Ampak sem se naučila živeti s to bolečino in s tem, da bo delček mene vedno manjkal.

Pa ni vse tako slabo. Ko se zaprejo vrata, se odpre okno. Vedno je tako. Le včasih tega ne vidimo. Definitivno sem se razvila v drugačno osebo kot bi se v maminem objemu. Sem močna, samostojna in sposobna že 20 let kar dobro skrbeti zase. Sicer bi bila po moje razvajena mamina punčka. Poleg vsega sem imela veliko srečo, da me je takrat v svojo družino spustila B.. Brez nje in njene opore bi bilo resnično težko. Danes je ona moja zemeljska mami, ki sem jo imela čast spoznati tudi kot žensko.

Hvala obema. Ker sta bili in sta!

Pošta

Danes sem uspela malo preleteti bloge in sem ugotovila, da je za nami obdobje obdarovanja iz različnih razlogov. Darila so letela sem in tja in tudi jaz sem bila ena izmed srečnic.

Martina (Moi) mi je poslala darilček, ki sem ga prejela na njenem blogu. Pa poglejte v kakšnem stanju je bila pošiljka, ko sem odprla nabiralnik. Nikakor namreč ne morem dopovedati ne poštarju, ne pošti, da se tako ne dela, da z veseljem pridem po pošiljko na pošto, če ne gre v nabiralnik. Prejšnji teden, mi je uspel poštar dati v nabiralnik pošiljko, ki je bila tako velika, da jo nisem mogla dobiti iz nabiralnika. Sem šla na pošto, da bi mi nekdo odprl nabiralnik z univerzalnim ključem, ki odpre 4 nabiralnike, pa ima ta ključ samo poštar, ki pa je bil že doma. Sosed redno dobila mojo pošto, ker poštar odpre nabiralnik z univerzalnim ključem potem pa ne preveri kateri predalček je moj. Da ne govori, da vedno znova dobivam pošto od sosede Tanje in da je sreča popolna se je v blok preselila še ena gospa, ki se piše enako kot jaz.

Žal nimamo možnosti, da bi pošiljko pošiljali kako drugače in za normalno ceno. Ali dovoljuje normalna cena Pošti Slovenije, da tako dela z našo pošto. Jutri jim ne uide moja pritožba.

Pa da ne bom samo stokala - k sreči je Moi paketek zelo dobro zapakirala. Vsebina k sreči ni bila poškodovana in sem samo stokala nad čudovito vsebino. Moi še enkrat hvala za darilce!

Sedem je pravljično število

Vendar resnice o meni niso pravljične. Pa vseeno. Maja me je podregnila in dan sem preživela v premišljevanju (malo pretiravam). Mislim, da bo to objava za katero bom porabila največ časa. Ker sem tako zelo povprečna.

Pa začnimo:
1. Sem zmrznjen človek. Dobesedno. Ogrejem se, ko je zunaj plus 35 in vsi stokajo, jaz pa oživim. Vedno imam mrzle noge in nos.

2. Nikoli mi ni dolgčas. Vedno imam kaj za početi in si ne predstavljam kako je, če ti je dolgčas.

3. Obožujem šport. Šport na zraku. Vsak šport, ki se odvija zunaj. Ne glede na vreme. Resno. Danes sem tekla na smučeh, ko je močno snežilo. Popoldan, ko je sijalo sonce, mi ni bilo prav nič žal, da sem tekla v "slabem" vremenu. Bila je čista perfekcija - tišina, belina, prijetna utrujenost in še cel dan je pred mano.

4. Rada spim. Zelo rada. Spim lahko kjer koli. Nič me ne moti - ne hrup, ne svetloba, skratka nič.

5. Prijatelji so moja družina. Prave družine nimam več, kar pa jo je še ostalo, ni družina, kot bi si jo človek želel. Zato pa imam zlate prijatelje, ki so me sprejeli v svoje družine.

6. Mami sem zgubila pred 20-timi leti, vendar se še vedno pogovarjam z njo in čutim, da me povsod spremlja.

7. Obsedena sem z IT. Te igračke me spremljajo povsod in vedno mi katera še manjka. K sreči sem tudi študij in po končam študiju službo povezala s tem, tako da lahko rečem, da rada hodim v službo.

Sedaj, ko sem napisala teh sedem resnic, bi lahko še kakšno dodala. Pa se bom držala pravila. Mogoče pa še kdaj pridem vrsta name in bom takrat lahko zapisala nove.

Evo sedaj pa še sedem punc, ki naj malo razmislijo o sebi ;-)
Andreja
druga Andreja
Meti
McCrafty
Maja
Jana
Anja

Dodelani ogledali

Danes sem bila povabljena na dvojni rojstni dan - 20 in 40. Bilo je prijetno in zabavno. Skratka po pričakovanjih. Ker mi teden prehtro mine, sem darili pripravljala včeraj zvečer in danes zjutraj. Ideja je bila že dalj časa v glavi, le časa za izvedbo ni bilo. Izvedba pa čisto preprosta - ogledalo iz Ikee, akrilni barvi v črni in beli barvi, štampiljke, emosiran prah. Rezultat meni všečen.

Tako pa sta darili zgledali zaviti. Da sem jih ločila, sem pripravila še dva taga. Mislim, da bom v prihodnje te "Cupcake" štampiljke večkrat uporabila, ker so mi resnično všeč. Ne vem zakaj jih že nisem.

Ko je bil material pri roki, sem zase okrasila še en okvir. Tudi iz Ikee. Andreja mi je podarila čudovito hiško, poleg pa pridala še čestitko na kateri je bila majhna klekljana čipka. Ker sem nora na klekljanje, sem si v glavi že naredila načrt kako bom dala to čipko v ta predelan okvir. Postopek je enak kot pri ogledalu. Rezultat pa ...

Slike v tej objavi niso najlepše, sem pa uspela v odsev ujeti sebe ;-)

Maja me je "tagala" in spodbudila, da naštejem sedem resnic o sebi. Joj, prejoj! Sem že razmišljala kaj naj zapišem, pa sem ugotovila, da ni nič pametnega, da sem povprečna. Ampak, ker je vsak človek nekaj posebnega, sem seveda tudi jaz. Le malo se moram zbrati. Vam zaupam te resnice jutri. Obljubim!

Sam svoj kuhar

Prijetna nedelja se bliža koncu. No, ne še čisto ;-)

Dopoldan dol sprehod, kosilo pri mami, popoldan dolg sprehod. In seveda sonce. Vse to mi je dalo energijo, ki sem jo s pridom izkoristila.

Pred časom sem D-ju obljubila, da mu bom naredila predpasnik za otvoritev njegove nove kuhinje. Obljuba dela dolg. Idejo sem dobila pri Maji. Ker nisem še tako dobra šivilja, sem jo malo prilagodila saj mi je robljenje ob strani kamor naj bi napeljala trak.

Dodala sem še žep z vezenim napisom "Sam svoj kuhar". Predpasnik je iz črnega blaga, ki ima majhen bel vzorček in moram priznati, da deluje zelo elegantno in mislim, da bo v rumeno kuhinjo lepo pasal.

Umetniški dnevnik ali Art Journaling

Zanima me veliko stvari, ki so povezane z ustvarjanjem tako nisem potrebovala veliko spodbude, da sem se preizkusila z umetniškim dnevnikom.

Sem čista začetnica, ki pridno spremlja druge pri delu in ki preizkuša razne tehnike.

Že nekaj časa sem imela doma Moleskinovo skicirko, ki mi jo je Andreja prinesla iz Nizozemske, vendar mi jo je bilo škoda uporabiti. Papir v tej skicirki je tako lep, gladek, trden, da sem si rekla,d a bo že prišel pravi čas. In je res. V tej skicirki nastaja moj prvi umetniški dnevnik.

Ker so bile platnice malo puste za umetniški dnevnik, sem jih oblekla v blago Amy Butler.

Razlogi za pisanje umetniškega dnevnika so različni. Nekatere nimajo posebnega razloga, druge združujejo umetnostni in osebni dnevnik, nekatere pa reprodukcije umetniških dnevnikov celo prodajajo. Jaz sem se odločila, da bom ustvarjal umetniški dnevnik, ker si želim, da si na dan vzamem vsaj pol ure za umetnost (kakršno koli - tudi kvačkanje šteje ;-)

Nekaj strani vam lahko že pokažem.

To je prva stran, ki sem jo oblikovala. Na njej je cel kup začetniških spodrsljajev, ampak takole od daleč kar dobro zgleda. Stran sem najprej premazala z belim Gessom, ki pa je povzročil, da se štampiljke niso in niso hotel posušiti in so se na koncu tudi spackale - uporabiti bi morala StazOn blazinico.

To stran sem najprej pobarvala s črno akvarelno barvo, ker se mi je zdelo, da se bodo strani, če bodo pobarvane z akrilno barvo lepile med seboj. No, tudi te so se. Da se ne bi lepile, sem jih želela premazati z mate medijem, ki pa je "stopil" akvarelno barvo. Se vidi v zgornjem levem kotu. Kjer je sedaj embosiran napis, ki predstavlja kaj vse sem počela na tej strani. Deklica na sredini je iz neke revije, obleka je običajen papir, ki je podaljšek prvotne in v katero sem zapisala moje takratne občutke. Vse ostalo okli je malo "kracanja", ki ga lahko opravite kjer koli in kadar koli. Strani v teh dnevnikih skoraj nikoli niso dokončane, vedno znova jih dodeljujem.

Ta stran je zelo preprosta. Le članek, ki je name naredil močan vtis in nekaj mojih komentarjev, okrasja in označenih deli članka, ki so se me dotaknili. Članek govori o občutkih mame mladeniča, ki je v srednji šoli s prijateljem izvedel masovni poboj sošolcev in učiteljev.

Ta stran pa je nastala med prazniki. Tako zelo sem si želela prave zime. Preizkusila sem tudi moje nove oljne voščenke, ki so topne v vodi in tako delujejo kot akvarelne barvice, le da so pigmenti zelo močni. Super so.

Takole pa zgleda stran, ki je pripravljena in čaka na moj navdih. Liki so izrezani iz City Magazina in nalepljeni na rdečo podlago, ki je v tem primeru kar v obliki papirja.

Toliko za danes. V prihodnje vam napišem še kaj na to temo. Recimo vam zaupam katere ustvarjalke me navdušujejo na tem področju.

Danes je bolje

Resnično sem vremenski človek. Priznam! Tudi danes je tako. Sem vesela, polna energije. Dolg, hiter sprehod v sončnem in mrzlem vremenu mi je vrnil energijo, ki mi jo je vzela včerajšnja migrena. Še več energije pa so mi dale moje punce blogerice. Hvala!

Pred časom sem vam poročala, da sem si izpolnila željo in začela kvačkati odejo iz kvadratkov. Projekt lepo napreduje.


Ker komaj čakam, da se bom lahko zavila v odejo, sem si zadala novoletno zaobljubo (prvič v življenju, ker nisem tip za take zadeve), da bom na teden naredila vsaj 10 kvadratkov. Do sedaj so nastali 104, potrebujem pa jih 221. Kar nekaj časa bo še potrebnega, vendar me kvačkanje sprošča.

Ko zaključim ta projekt imam v mislih tudi že novega in sicer naučiti se kvačkati čipkaste prte. Tiste iz čisto tanke bele preje. Joj, ne vem kako bom zmogla, ker se mi zdi branje načrtov za tako kvačkanje, kot bi brala kitajsko. No, to tja je še daleč in saj veste kako pravijo: "I will cross that bridge when I get there."

Sonček od sončka

Danes me daje depra. Ja, se mi zgodi tudi to. Cel kup idej imam kaj bi rada in kaj bi morala narediti, vendar nimam volje.

V takih trenutkih grem ponavadi na internet in prebrskam meni ljube bloge. Potem mi je ponavadi bolje.

Tudi danes je tako. Vendo znova me potolaži Maja iz Polipap Crafterja in tudi danes je tako. Podarila mi je namreč nagrado, ki jo jaz z veseljem podarjam naprej.


Čisto naključno sem izbrala 12 blogov. Naključno zato, ker se ne bi mogla odločiti kateri so mi najbolj dragi, saj je vsak po svoje nekaj posebnega in mi vsak na nek način daje.

Meti
Andreja
Anja
Mojca
Nataša
Sonja
Helena
Moi
Barbi
Maja
Andreja
Polona

Punce, hvala ker ste!

Projekt kopalnica

ZAKLJUČEN!

Sem vesela, da je temu tako. Kar nekaj časa je trajalo, da je strop v kopalnici dobila lepo podobo. A zakaj je trajalo? Kar nekaj razlogov je.

Tisti ki stanujete v bloku ste se najbrž že kdaj srečali s puščanjem vode zgornjemu sosedu. Tudi jaz sem se borila s tem. Pa je puščalo enkrat, pa dvakrat, pa kar naprej. Potem so zadevo sanirali in se je strop posušil. Potem sem bila na vrsti jaz, da pokličem cenilca zavarovalnice, da oceni škodo. Ker so mi taki opravki res neprijetni sem imel tisoč in en izgovor, preden sem ga poklicala. Potem sem vse to uredila in nastopila je težava, ki jo v današnjih časih brezdelja in recesije sploh nisem pričakovala. Iskanje obrtnika, ki bo to po njihovem malenkost opravil. To se je izkazalo za misijo nemogoče. Če verjamete ali ne, sem poklicala vsaj 10 obrtnikov. Le eden je bil pripravljen priti pogledati, vsi ostali so meni, da se jim ne splača. Za 120 EUR, kolikor je bila ocena škode. Nisem mogla verjeti. Ljudem se ne splača delati za 120 EUR. Res je, kopalnica je zelo majhna, niti 2*2 m ni velika, vendar ploščice niso povsod do stropa. Na koncu tudi obrtnik, ki bi prišel pogledati, to ni naredil, kljub temu, da sem se en mesec trudila in ga vsaj 2-krat na teden poklicala.

Po vsej peripetiji mi je počil film in sem se zadeve lotila sama. Nekaj moje energije, časa in volje in rezultat je odličen. Občutek pa še boljši. Da zadeva ni zelo pusta sem na stene nanesla še lističe v modri in srebrni barvi (na sliki sicer zgleda zlata) in kopalnica je lepša kot ob prenovi.

Sedaj se pa že malo hvalim, ane. Sicer pa presodite sami. Tole je detalj.


V novem letu vam želim, čim več obrtnikov, ki so jim majhni projetki brezvezni. Tako boste imeli več možnosti, da si dokažete, da zmorete. Zmorete namreč vse. Verjemite vase!