21. 01. 10

Moja mami

Ne glede na to, daje bila včeraj obletnica njene smrti, nisem bila v stanju včeraj spraviti skupaj par lepih besed. Pa je prav, da tudi vam predstavim zlato osebo, ki pa sem jo žal preslabo poznala. Žal sem imela možnost mojo mami spoznati le kot mami in ne kot osebo, kot žensko. Ko je umrla, sem imela 16 let in takrat v cvetu pubertete in si lahko mislite, da je bila zame le nadloga. Kako se stvari spremenijo. Ko dobesedno čez noč spremeniš mnenje, odrasteš. Koliko odprtih vprašanj, koliko dvomov. Kaj bi rekla mami, če bi me videla sedaj? Bi bila zadovoljna? Sem izpolnila vsa njena pričakovanja? Ampak ni kaj. To je življenje. Ni bilo vedno lahko in še vedno jo pogrešam in jo vedno bom. Ampak sem se naučila živeti s to bolečino in s tem, da bo delček mene vedno manjkal.

Pa ni vse tako slabo. Ko se zaprejo vrata, se odpre okno. Vedno je tako. Le včasih tega ne vidimo. Definitivno sem se razvila v drugačno osebo kot bi se v maminem objemu. Sem močna, samostojna in sposobna že 20 let kar dobro skrbeti zase. Sicer bi bila po moje razvajena mamina punčka. Poleg vsega sem imela veliko srečo, da me je takrat v svojo družino spustila B.. Brez nje in njene opore bi bilo resnično težko. Danes je ona moja zemeljska mami, ki sem jo imela čast spoznati tudi kot žensko.

Hvala obema. Ker sta bili in sta!

11 komentarjev:

  1. Že ko sem brala 7 resnic, kjer si zapisala da si že 20 let brez mame, sem si rekla, ta pa ni bila lahka. Verjamem, da si postala močna oseba, kar si tudi morala in prav je, da je pri tebi vedno posebno mesto zanjo. Mora biti! Drži se!

    OdgovoriIzbriši
  2. Tanja, popolnoma te razumem, kakšni so tvoji občutki in vprašanja, ki se ti porajajo. Tudi sama sem izgubila mamo pri 17ih in pol leta zatem ostala še brez očeta.
    Ampak, glavo pokonci! Tudi jaz mislim, da je tako pač moralo biti ... lepo si napisala: "Ko se zaprejo vrata, se odpre okno." Torej pridejo nove priložnosti in življenje se razvije v smeri, ki nam je bila dana.

    OdgovoriIzbriši
  3. Koliko moči in življenja je v tebi!!

    OdgovoriIzbriši
  4. Lep zapis o obeh mamah. Zelo močna sim morala biti, da si šla skozi to izgubo.
    Hvala, ker si delila z nami!

    OdgovoriIzbriši
  5. zelo lepo napisano... da mislit!

    OdgovoriIzbriši
  6. Prav gotovo bi bila mama zelo ponosna nate! Ker si samostojna, ustvarjalna, dokazala si, da si močna in ker si se našla. Močno verjamem, da hude preizkušnje človeka utrdijo in ga naredijo empatičnega. In to ti definitivno si! Empatija in nožnost imeti sočloveka pristno rad pa sta znaka velikih Ljudi!

    OdgovoriIzbriši
  7. Seže v srce. Čast mi je, da te poznam, pa čeprav bolj virtualno.

    OdgovoriIzbriši
  8. Nekako bi lahko rekla, da te razumem, saj sem tudi sama zelo hitro izgubila očeta. Čeprav je verjetno le malo drugače če ostaneš brez mame.
    Kakor si pa sama rekla, ko se nekje zaprejo vrata, se drugje odpre okno! Drži se!

    OdgovoriIzbriši
  9. Tudi jaz te nekako razumem. Moj oče je umrl pet dni po mojem šestnajstem rojstnem dnevu.
    Meni je januar en tak zaklet mesec ... vse mi gre narobe. In ko čez leto že prebolim, ko se že sprijaznim s spomini, ko mi ni več hudo na pokopališču, spet pride januar in spet se odprejo stare rane.

    Podobno razmišljam, kako bi bilo, če bi bil ati še živ, kako bi se igral z vnukoma, če bi bil ponosen name ... tega žal ne bom nikoli izvedela.

    Sem pa vesela, da je takrat mami uspelo zadržati vse vogale naše hiše in da naša hiša še vedno trdno stoji, da se imamo radi in da radi pridemo domov.

    Drži se!

    OdgovoriIzbriši

Vaših predlogov, nasvetov in še posebaj pohval ;-), sem vedno vesela.

Tanja