Ča hitro mineva

Prehitro se mi zdi. Sploh če takole v soboto pogledam nazaj kaj sem med tednom naredila za svojo dušo. Se mi zdi, da precej malo, premalo. Daje me spomladanska utrujenost. Vsako pomlad me, ampak se mi zdi, da je letos še posebej kriza.

Tako ponavadi le barvam motive, za sestavljanje čestitke pa mi že zmanjka energije. Kljub temu pa sem naredila čestitko za mojo T. Sodelavka, ki je postala tudi moja prijateljica, je ta teden praznovala zadnji rojstni dan, ki se za začne z 2. Ker je T. taka rozika je tudi čestitka zanjo rozika. Motiv je pobarvan s suhimi barvicami, papir iz starih domačih zalog. Dodala sem nekaj štampiljk z VersaFine, da ni tako pusto. Rožice in tag pa so narejeni z mojo novo igračo. Ja, tudi jaz sem sedaj lastnica Mr. Bug-a. V sredino sem dala nekoliko napihljive barve, napis sem pa kar na roke napisala. Se vidi, ane? Čestitka je bila prejemnici zelo všeč. Ker čestitka ni narejena v mojih barvah, se bom tokrat vzdržala mojega komentarja.

Ne vem kako bi poimenovala objavo. Nimam ideje. Danes sploh nimam volje. Želim si samo, da mine. Ta dan, to razpoloženje, iskreno povedano to razočaranje. Nad ljudmi. Ne, tako hudo ni. Danes sem razočarana le nad eno osebo. Ne želim razlagati, ker ne želim preveč razmišljati. Mi pa ni prijetno pri srcu. Poleg tega pa razočaranje ni edina neprijetna stvar pri tej situaciji. Ne le osebno. Ja, vzela sem osebno, ne glede na to, da gre za službo. Sem oseba, ki ima čustva in ki se zaveda, da ni perfektna, ki se trudi pomagati, poslušati, se prilagajati. Je res preveč, če pričakuješ od ostalih, da so vsaj iskreni in skrbni pri svojem delu. Zadeva za sebolj potegne tudi nenarejeno delo in spoznanje, da mi je spodletelo in priznanje, da sem bila premalo zahtevna. Kdo ga bo naredil? Kdaj? Neskončna množica vprašanj!

Ne, nima smisla, ... Bom prijela v roke štikanje, ker me to sprošča, si omislila prijeten večer. Ja, doma je lepo. Vesela sem, da je doma lepo.

Iz babičine skrinje

Ta teden sem se nisem oglašala, ker sem sama sebi obljubila, da bom pustila računalnik pri miru. Ta teden sem namreč na dopustu. Ker je računalnik bistveni del mojega dela, sem si rekla, da mi bo koristilo, da ga pustim pri miru. In sem ga res. Do danes. Danes vas pa moram povabiti na razstavo našega društva, ki jo bomo odprli danes ob 18. uri v Galeriji 19 v Dolskem. Galerija 19 se nahaja na kmečkem turizmu Pr'Krač, Dolsko 19, Dol pri Ljubljani.

Ko se jezim neupravičeno

Ne vem kakšne so vaše izkušnje s poštarji, ampak mene kar znajo zjeziti. Ko bašejo v nabiralnik v katerega so pred tem dali kup reklam, ko ne pozvonijo, ampak pustijo obvestilo, jaz pa doma čakam pošto, ko mi pustijo knjige pred vrati, ker ne gredo v nabiralnik,... Ja, cel kup je teh dogodivščin. Zadnje čase pa se zelo pogosto dogaja, da dobim pošto, ki ni moja. Je od gospe v sosednjem bloku s katero čisto slučajno deliva priimek, od sosede soimenjakinje,... tudi danes je tako - že spet pošta, ki ni moja. Imela sem polne roke, nesramno težko torbico (le kdo spravlja vse te stvari v mojo torbico), pa tako težko pričakujem pošiljko pripomočkov za ustvarjanje. Iz nabiralnika potegnem dve kuverti (šment spet ni pripomočkov), ena brez znamke samo z mojim priimkom in druga, ki ni bila moja. Piham od jeze (besed, ki so med pihanjem letel iz mojih ust ne bom pisala), jo dam na nabiralnike in se odpravim naprej.

Doma odprem skrivnostno kuverto brez vsega in v njej...


Sporočilo nove sosede s katero deliva priimek, da se je preselila v blok in da upa, da ne bo preveč težav ker imava enaka priimka in me prosila, če po pomoti dobim njeno pošto naj jo dam v nabiralnik. Osramočena sem se obrnila in pismo, ki sem ga pred tem odložila na nabiralnike, dala v njen nabiralnik.

Ja, vedno znova me preseneča prijaznost ljudi. Pa še zaslužila si jo nisem. No bom vedela za drugič, da je dobro, da premislim preden se jezim.

Ustvarjalni konec tedna

Ta vikend je bil zelo ustvarjalen. Ustvarjanje me sprošča skoraj tako kot šport. Ker se nisem počutila preveč dobro, sem ostala med štirimi stenami in ustvarjala. No, pospravljala sem tudi - nujno zlo vsakega vikenda.

V soboto sem pripravljala novo sliko za razstavo, ki se prehitro bliža. V nedeljo pa je bil šiviljski dan. Še vedno spoznavam mojo novo prijateljic "Singerico", včasih mi še malo nagaja. Pa tudi jaz nisem kakšna huda šivilja. Ampak vaja dela mojstra.

Med brskanjem po netu sem odkrila navodila za izdelavo toaletne torbice. Zdelo se mi je, da zmorem. In sem. Sploh ni bilo težko in z izdelkom sem zadovoljna. Ja, prav se prebrali. Jaz sem zadovoljna. Toliko, da bom take torbice podarila mojim puncam letos za božička.

Izdelavo sem malo prilagodila in izdela še podlogo, ker se mi je zdelo, da bi sicer torbica premalo kompaktna. Še mere te in sestavine za to torbico:

• zadrga v dolžini 20 cm
• dva kosa vzorčastega blaga v velikosti 22 x 17 cm
• dva kosa barvnega blaga v velikosti 22 x 17 cm
• centilin v enakih velikostih
  

Se mi zdi, da sva se s Singerico spoznali toliko, da bi se lahko lotila kakšnega malo (res malo) bolj zakompliciranega izdelka. Imate kakšne predloge? Kje začeti? Poznate kakšno literaturo iz našega stoletja, ki je lahko tudi v angleščini?

Na dan s predlogi in seveda izdelki.