Božič se bliža

Se čudno sliši, ane. Ampak danes zjutraj je bilo pa že pošteno mraz. Še malo in bo dišalo po snegu. Znana sem po tem, da sem težko pri miru oz. da se ne zgodi, da ne bi kaj počela. To pomeni, da tudi televizijo redko gledam brez spremljevalnih aktivnosti. Trenutno sem se vrnila nazaj v leta pred štampiljkami, ko sem čestitke vedno štikala. Pripravljam zimske praznične motive in se tako navajam na mraz in veselim decembra.



Pa nekaj splošnih na zalogo se pripravila, da je hitro kaj v roke za prijeti, ko te kdo vpraša "A imaš kakšno čestitko na zalogi?"

Naplavnine

So lahko tudi uporabne, bi lahko zapisala kot malo daljši naslov pod to objavo.

Nad predelavo naplavnin me je navdušila moja mentorica Meti, ki je prava umetnica pri predelavi le-teh. Jaz sem že od nekdaj iz morja nosila domov vse mogoče in nemogoče zadeve. Tudi naplavnine. Nikoli pa nisem pomislila, da je to zelo lahke les, ponavadi zanimivih oblik, ki bi ga lahko predelal v uporabne zadeve. Potem sem videla kaj vse se da narediti in se preizkusila tudi sama.

Naredila sem obesek za ključe. Nič težkega. Naplavnino, ki je bila primerne velikosti, sem premazala z mešanico mekola in vode. Potem pa sem pustila domišljiji svobodo in tole je rezultat. Nekaj akrilne barve, nekaj granitne barve in za "šajn" še malo zlate. Kombinacija viole, ciklam z dodatkom zlate mi je božanska.

Uporabila sem še malo nakitkarskega materiala - plastificirano žico, štoparje in perlico - in obesek je tukaj. Ne boste verjeli, ampak mi je všeč. Mislim, da bo naplavnina pristala tudi na mojih ključih.

Stari bloki

znajo razpadati. Tako je začela tudi moja terasa. In sem se odločila, da jo malo popravim. Na moj način seveda. So mi rekli, da je potrebno to bolj strokovno popraviti. In sem si mislila, da preden bo moj strokovnjak imel čas za to, bom jaz že ponorela ob pogledu na tole.


In sem se lotila dela. Najprej iskanja ploščic. Saj za mozaik res ne bom kupovala ploščic, saj se jih vendar vsi želijo znebiti. No, to je bil najbrž najtežji del mozaika. Kot nalašč ni nihče imel odvečnih ploščic. Pa sem si rekla, da se mi ne mudi in da do dopusta bo že. In je bilo res. Tina je na Otoku zakladov objavila, da se želi znebiti ploščic. Torej se jih je.

Potem sem se malo sproščala - beri zbijala ploščice. Potem je šlo vse skupaj kar hitro. Malo več lasa sem porabila tam kjer je bil rob terase res že hudo načet in k sreči mi je zmanjkalo lepila za ploščice, sicer bi bil mozaik še precej večji. Sej enkrat bo, ker sedaj samo gledam kje vse bi bilo fino skriti kakšno napako.

Takole pa zgelda končno izdelek, ki sem ga slikala še preden sem do konca pospravila sledi dela. Se vidi, ane? ;-) Na tej sliki lahko vidite, kaj imam še v planu obdelati.


Še en detajl, dela ki je bil najbolj zapleten in zato sestavljen iz najmanjših možnih koščkov, ki so včasih kar zginili v fugirni masi. Bo drugič bolje. Vaja dela mojstra!

Po dolgem času

Spet ena moja objava. Obljubim, da bom sedaj bolj pridna. Poletje ima namreč pri meni svojo moč. Obožujem namreč dni, ki presegajo 30 stopinj Celzija. Kar nekaj sem ta poletje tudi ustvarjala, zato vam imam veliko za pokazati, le računalnik mi popoldan ne diši preveč. Ga je v službi dovolj.

Danes vam želim pokazati moj zadnji izdelek. Tako rekoč še topel. Včeraj zvečer narejen. 5. septembra se poroči meni draga sodelavka. Prosila me je, le ji okrasim lasnice, da bo imela tudi frizuro v stilu obleke. Pa sem se lotila in najprej pripravila prototip.

V soboto in nedeljo sem bila pridna in tole je vmesna faza.


Takole pa zgleda končni izdelek oz. izdelki. Jih je kar veliko. 40. Danes me sicer roke malo bolijo, ampak premaga občutek zadovoljstva, ker so mi prenovljene lasnice res všeč. Tudi sodelavki.



Sedaj ji lahko samo še zaželim čaroben, nepozaben dan.

Zajtrk ob Ljubljanici 2009

Danes, ko so temperature malo bolj znosne, lahko razmišljam o soboti in Zajtrku ob Ljubljanici. V soboto sem prvič letos sodelovala na projektu Zajtrk ob Ljubljanici, ki vsako leto poteka v stari Ljubljani.

Druženje je zanimivo, celo slikati sem se trudila, kar pa je bilo ob neznosni vročini praktično nemogoče. Si bom pa soboto zapomnila predvsem po tem, da sem v živo spoznala blogarko Majo iz Časa za kreativnost. Lepšega presenečenja si ne bi mogla zamisliti. Oseba, ki jo poznaš le preko njenih izdelkov in njenega bloga, dobi obraz. Maja, hvala, da si prišla!